Piko
IME: Piko
STAROST: približno 7 let
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Piko. Kot bi bilo včeraj. Ko smo se selili v hišo, sem te pogosto videla pri starejši gospe, v tisti veliki beli vili. Več let sva se srečevala in sem te pocrtljala vsakič ko sem te videla. Včasih si mi podaril tud kakšno prasko ko sva se igrala. In prišel si nekega večera. Nahranila sem te, skupaj sva se igrala, crkljala sem te. In tako je bilo večkrat. Vedno smo se k hiši peljali z avtom, ti pa si ravno hodil k naši hiši, ampak si se prestrašil te velike glasne pošasti (avta) in pobegnil. Vendar se počasi pride daleč. Spet si prišel k meni. Ugotovila sem tudi da je tvoja prejšnja skrbnica pristala v domu za starejše občane, zato smo te redno hranili, ponoči pa včasih slišali mijavkanje naših muc ko si bil hud nanje, namreč nisi bil kastriran. Nekega dne sem mu dala hrano. Prišel je še vse naslednje dneve - kmalu si našel pot kako priti na naš balkon! Nekega večera si nam pobegnil v hišo iz balkona. Pustili smo te da si se razgledal, nato pa te spet dali na balkon. Tam smo ti na stolu pripravili ležišče in te obdali s stojali za sušenje perila, da ti je bilo toplo - na stojala smo dali odejice, vse, samo da ti je bilo prijetno. In s tem se je vse začelo.. Imeli smo vsakodnevne obiske iz tvoje strani. Sploh več ne vem, kako smo te vzeli. Hitro si že ležal na kavču, si prilastil vse stole. Kastrirali smo te, ti nudili hrano - vendar si imel še v sebi nek nagon, da si bil malo hud, tudi do naših muc. Zato si vsako noč spal v manjši sobici, kjer si imel kavč, stole, vse kar želiš. Dobil si svoje lastno stranišče, posodice, svežo hrano, vodo, mleko. Vedno sem bila ob tebi. Kmalu si začel spati v naši dnevni sobi, na rdečem stolu. Včasih si večino dneva bil zunaj, zdaj pa si bil vedno pogosteje v hiši. Bila sem vesela da si bil ob meni, upam da je bilo pri tebi enako. Prišla je prva bolezen. Pozdravili smo te. Nato je prvi bolezni sledila še vrsta drugih. Srce se mi je paralo ko sem te videla tvoje zadnje dni. Spal si, prenehal si jesti - jedel si samo puranje meso (ni bilo kuhano, da ne bo pomote). Nisi več mogel na stranišče, zaprt si bil. Peljali smo te k veterinarju. Tam so ti zjutraj vzeli kri, jo peljali v laboratorij. Čakal si na nas, v majhni sobici za živali. Test je pokazal da imaš mačji aids. Pozitiven Piko. Takoj sem planila v jok. Nismo več imeli izbire. Saj nas razumeš, kajne? Ne mučiš se več, po tisti injekciji ki ti je ustavila dihanje. Gledala sem te. Tvoje velike očke, kako si me gledal. In odpeljali smo se. Predali smo te v roke skrbne veterinarke Maje ki je naredila tisto, kar je morala. Takrat sem te videla zadnjič. Ob enem sem si govorila da boš nehal trpeti, a še vedno sem nosila tisto težko breme ko sem vedela, da te v nekaj trenutkih več ne bo. Upam da tam za mavrico sedaj uživaš v zdravju in v družbi mačjih lepotičk. Rada te imam, v mojem srčku boš za vedno.
STAROST: približno 7 let
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Piko. Kot bi bilo včeraj. Ko smo se selili v hišo, sem te pogosto videla pri starejši gospe, v tisti veliki beli vili. Več let sva se srečevala in sem te pocrtljala vsakič ko sem te videla. Včasih si mi podaril tud kakšno prasko ko sva se igrala. In prišel si nekega večera. Nahranila sem te, skupaj sva se igrala, crkljala sem te. In tako je bilo večkrat. Vedno smo se k hiši peljali z avtom, ti pa si ravno hodil k naši hiši, ampak si se prestrašil te velike glasne pošasti (avta) in pobegnil. Vendar se počasi pride daleč. Spet si prišel k meni. Ugotovila sem tudi da je tvoja prejšnja skrbnica pristala v domu za starejše občane, zato smo te redno hranili, ponoči pa včasih slišali mijavkanje naših muc ko si bil hud nanje, namreč nisi bil kastriran. Nekega dne sem mu dala hrano. Prišel je še vse naslednje dneve - kmalu si našel pot kako priti na naš balkon! Nekega večera si nam pobegnil v hišo iz balkona. Pustili smo te da si se razgledal, nato pa te spet dali na balkon. Tam smo ti na stolu pripravili ležišče in te obdali s stojali za sušenje perila, da ti je bilo toplo - na stojala smo dali odejice, vse, samo da ti je bilo prijetno. In s tem se je vse začelo.. Imeli smo vsakodnevne obiske iz tvoje strani. Sploh več ne vem, kako smo te vzeli. Hitro si že ležal na kavču, si prilastil vse stole. Kastrirali smo te, ti nudili hrano - vendar si imel še v sebi nek nagon, da si bil malo hud, tudi do naših muc. Zato si vsako noč spal v manjši sobici, kjer si imel kavč, stole, vse kar želiš. Dobil si svoje lastno stranišče, posodice, svežo hrano, vodo, mleko. Vedno sem bila ob tebi. Kmalu si začel spati v naši dnevni sobi, na rdečem stolu. Včasih si večino dneva bil zunaj, zdaj pa si bil vedno pogosteje v hiši. Bila sem vesela da si bil ob meni, upam da je bilo pri tebi enako. Prišla je prva bolezen. Pozdravili smo te. Nato je prvi bolezni sledila še vrsta drugih. Srce se mi je paralo ko sem te videla tvoje zadnje dni. Spal si, prenehal si jesti - jedel si samo puranje meso (ni bilo kuhano, da ne bo pomote). Nisi več mogel na stranišče, zaprt si bil. Peljali smo te k veterinarju. Tam so ti zjutraj vzeli kri, jo peljali v laboratorij. Čakal si na nas, v majhni sobici za živali. Test je pokazal da imaš mačji aids. Pozitiven Piko. Takoj sem planila v jok. Nismo več imeli izbire. Saj nas razumeš, kajne? Ne mučiš se več, po tisti injekciji ki ti je ustavila dihanje. Gledala sem te. Tvoje velike očke, kako si me gledal. In odpeljali smo se. Predali smo te v roke skrbne veterinarke Maje ki je naredila tisto, kar je morala. Takrat sem te videla zadnjič. Ob enem sem si govorila da boš nehal trpeti, a še vedno sem nosila tisto težko breme ko sem vedela, da te v nekaj trenutkih več ne bo. Upam da tam za mavrico sedaj uživaš v zdravju in v družbi mačjih lepotičk. Rada te imam, v mojem srčku boš za vedno.