Zombi
IME: Zombi (Zombie)
STAROST: 1 leto
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Majhno črno kepico sem prvič videla kot mladička - Sunnyjeva sestrica, katere sem se dotaknila le dvakrat ko je bila majhna. V času, torej tisti dan ko smo Sunnyja vzeli, je bila zraven, a je takoj pobegnila, njena mamica pa za njo - pazila jo je. Ko smo njeno mamico sterelizirali in jo imeli 11 dni v hiši, je Zombi ostala sama. Mislila sem da je bila fantek, zato sem jo klicala Črnuhelček. Celo zimo smo ji pri spodnjih sosedih na skrivaj hranili in jo vedno opazovali. In večkrat sem jo poskušala uloviti, a je bila hitrejša od lisice. Nekega večera pa se je temna kepa pojavila na okni naše hiše. Mami jo je komaj videla, saj je bila tako črna in so seji svetile samo očke. Hitro smo odprli vrata, ji nastavili hrano, a je pobegnila. Menili smo da jo bomo ulovili. A je prišla nazaj jesti. To se je ponavljalo več tednov, dokler je nek večer nisem ulovila. Bila sem presrečna, a ne ob njeni reakciji. Plezati je hotela po stenah, skakala je na pult in okenske police, malo je manjkalo in bi vse razbila. A smo jo potolažili, in že se je umirila. Se navajala na nas, na življenje pri nas, večkrat nam je celo pobegnila, enkrat tudi za dva tedna in en dan! Bilo je grozno!
A je vedno prišla nazaj. Ko je po dolgem potepu spet prišla k nam, je samo spala. Peljali smo jo k veterinarju in imela je vročino, a se je hitro pozdravila. A je bila čez teden dni enaka zgodba. Redno smo jo vozili po antibiotike, saj so testi krvi pokazali da ima levkozo (mačjo levkemijo). Groza me je bila. Veterinar je rekel da je ne gre z ničerem pozdraviti, morda si bo malo opomogla. Celotne dneve je bila ob meni v moji sobi, spala, čez pisalno mizo in omaro ob njej sem ji dala tone brisač, da je v miru ajčkala na njih, v sobi sem imela vso njeno hrano in stranišče. Vedno bolj je bila uboga, ter suha, trebušček pa je bil zelo napet in velik. Ni bilo več upanja. ''Uspavati jo bo treba če ne bo jedla.'' Je rekla mami po tem ko smo jo prisilno hranile. In res smo jo, čez dva dni. Dan preden je umrla sva preživeli zunaj (celoten dan) da sem ji ga polepšala. In upam da je uživala ko je poslušala ptičke, pila vodico in se predala da ji je veter razmršil dlako. Uživala je ob svežem zraku in ob našem božanju po njeni glavici in hrbtu. Naslednji dan je prišle prehitro. Dopoldne smo živčni čakali v sestrini sobi in preživljali zadnje trenutke z muco. Tisti občutek, ko več da muce še ta dan ne bo več, je grozen. Ko veš kaj se bo zgodilo. Veterinarka je poklicala. Zombi sem še zadnjič držala v naročju, ta se me je okoli roke oprijemala kot koala - to je bila njena posebnost. Počasi sem jo dala v njeno kletko ki je bila obložena z brisačo in pretočila veliko solz. Gledala sem jo kako se je odpeljala v avtomobilu. Mami je prišla čez kakšnih 20 minut nazaj, rahlo objokana. Bila je ob muci, vse dokler ni naredila zadnjega izdiha. Ko je umrla se je rahlo skrčila, in naenkrat je opravila 'potrebo'. Tega ni naredila ona, telo več ni zadržalo vode iz trebuščka. Njen trebušček je bil tako velik zato ker je bilo v njem ogromno vode. Tistih zadnjih dnevov ko je bila v moji sobi ne bom nikoli pozabila. Še bolj sva se zbližali in se navezali druga na drugo. Ne morem verjeti da je bilo to pred kratkim.
Zombi, počivaj v miru, poljubčke tebi tja za mavrico. Upam da si srečala Pupija, Pikona in bratca Sunnyja. Rada te imam in te nikoli ne bom pozabila koalica moja zlata.
STAROST: 1 leto
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Majhno črno kepico sem prvič videla kot mladička - Sunnyjeva sestrica, katere sem se dotaknila le dvakrat ko je bila majhna. V času, torej tisti dan ko smo Sunnyja vzeli, je bila zraven, a je takoj pobegnila, njena mamica pa za njo - pazila jo je. Ko smo njeno mamico sterelizirali in jo imeli 11 dni v hiši, je Zombi ostala sama. Mislila sem da je bila fantek, zato sem jo klicala Črnuhelček. Celo zimo smo ji pri spodnjih sosedih na skrivaj hranili in jo vedno opazovali. In večkrat sem jo poskušala uloviti, a je bila hitrejša od lisice. Nekega večera pa se je temna kepa pojavila na okni naše hiše. Mami jo je komaj videla, saj je bila tako črna in so seji svetile samo očke. Hitro smo odprli vrata, ji nastavili hrano, a je pobegnila. Menili smo da jo bomo ulovili. A je prišla nazaj jesti. To se je ponavljalo več tednov, dokler je nek večer nisem ulovila. Bila sem presrečna, a ne ob njeni reakciji. Plezati je hotela po stenah, skakala je na pult in okenske police, malo je manjkalo in bi vse razbila. A smo jo potolažili, in že se je umirila. Se navajala na nas, na življenje pri nas, večkrat nam je celo pobegnila, enkrat tudi za dva tedna in en dan! Bilo je grozno!
A je vedno prišla nazaj. Ko je po dolgem potepu spet prišla k nam, je samo spala. Peljali smo jo k veterinarju in imela je vročino, a se je hitro pozdravila. A je bila čez teden dni enaka zgodba. Redno smo jo vozili po antibiotike, saj so testi krvi pokazali da ima levkozo (mačjo levkemijo). Groza me je bila. Veterinar je rekel da je ne gre z ničerem pozdraviti, morda si bo malo opomogla. Celotne dneve je bila ob meni v moji sobi, spala, čez pisalno mizo in omaro ob njej sem ji dala tone brisač, da je v miru ajčkala na njih, v sobi sem imela vso njeno hrano in stranišče. Vedno bolj je bila uboga, ter suha, trebušček pa je bil zelo napet in velik. Ni bilo več upanja. ''Uspavati jo bo treba če ne bo jedla.'' Je rekla mami po tem ko smo jo prisilno hranile. In res smo jo, čez dva dni. Dan preden je umrla sva preživeli zunaj (celoten dan) da sem ji ga polepšala. In upam da je uživala ko je poslušala ptičke, pila vodico in se predala da ji je veter razmršil dlako. Uživala je ob svežem zraku in ob našem božanju po njeni glavici in hrbtu. Naslednji dan je prišle prehitro. Dopoldne smo živčni čakali v sestrini sobi in preživljali zadnje trenutke z muco. Tisti občutek, ko več da muce še ta dan ne bo več, je grozen. Ko veš kaj se bo zgodilo. Veterinarka je poklicala. Zombi sem še zadnjič držala v naročju, ta se me je okoli roke oprijemala kot koala - to je bila njena posebnost. Počasi sem jo dala v njeno kletko ki je bila obložena z brisačo in pretočila veliko solz. Gledala sem jo kako se je odpeljala v avtomobilu. Mami je prišla čez kakšnih 20 minut nazaj, rahlo objokana. Bila je ob muci, vse dokler ni naredila zadnjega izdiha. Ko je umrla se je rahlo skrčila, in naenkrat je opravila 'potrebo'. Tega ni naredila ona, telo več ni zadržalo vode iz trebuščka. Njen trebušček je bil tako velik zato ker je bilo v njem ogromno vode. Tistih zadnjih dnevov ko je bila v moji sobi ne bom nikoli pozabila. Še bolj sva se zbližali in se navezali druga na drugo. Ne morem verjeti da je bilo to pred kratkim.
Zombi, počivaj v miru, poljubčke tebi tja za mavrico. Upam da si srečala Pupija, Pikona in bratca Sunnyja. Rada te imam in te nikoli ne bom pozabila koalica moja zlata.