Pupi
NJEGOVE SLIKE ŠE PRIDEJO!!!!!!
IME: Pupi (najprej Pupa)
STAROST: približno 5 mesecev
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Bilo je popoldne. Mami se je nekam odpravljala in pred hišo naenkrat zagledala majceno bitjece ki jo je usmiljenja vredno gledalo. ''Urška, pridi pogledati, mala siva muca je zunaj!'' Hitela sem in ga videla. Tigrast mucek, sive barve, črno obrobljene očke, ki sem jih klicala 'Nefretetine', saj je imel na robovih oči narejeno podobno kot ona. Vzela sem mačje poslastice in jih odnesla pred hišo, k mucku. Bal se me je, komaj si je upal pojesti nekaj koščkov. Nisem ga mogla niti pobožati. In prišel je še naslednji dan. Vse sem ponovila. Vse se je enako odvijalo še naslednje dneve. Dokler se ga nisem dotaknila. In še enkrat. In še enkrat. In že sem ga imela v rokah. Majhna siva kepica se je stisnila k meni in se počutila varno. Vsak dan je hodil k nam. Mislila sem da je deklica. Zato sem jo poimenovala Pupa. Hranila sem ga oziroma jo vsak dan. Vsak dan me je obiskal, vsak dan sva se igrala in se crtljala. Zagotovo je bil eden lepših dogodkov ko sem prvič videla v živo srnico na parceli moje sosede. Skupaj sva gledala kako se je sprehajala. To je bil nepozaben trenutek. Pupija je bilo vedno zelo težko spet uloviti, zato smo imeli prave boje ko smo ga. Hihi. Odločili smo se tudi da ga vzamemo. Sestra ga je lovila celoten večer. Ko sva z mami prišli domov je že bil na njeni postelji, predel, jedel, vse je imel. Navadili smo se tega srčka, ugotovili pa tudi da je fantek. Nisem mogla verjeti - sedaj pa ne morem dojeti da sem zares mislila da je deklica. Ko je prišel božič, je Pupi ušpičil marsikaj, tudi to da se mu je smrečica zdela tako super in je razbil glavni okras za na vrh in nekaj bunkic. Bil je pa vseeno preveč priden. Tudi takrat, ko je zbolel. Ne vemo zakaj, ampak smo dobili nalogo da ga umivamo z neko posebno vodo. Nekega večera sva ga z mojo sestro, a ga nisva obrisali - sama se nisem zavedala kaj moram narediti saj sem ga samo držala in bila še mlajša. Možno da je dobil prehlad. Ali pljučnico. En celoten dan je žalostno ležal v stranišču, drug dan pa bil ves iz sebe. Komaj sem ga prepoznala. Peljali smo ga veterinarju, ta pa je rekel da bo moral tri dni hoditi po zdravila, ČE BO preživel, a je bilo za to malo možnosti. Še tisti petek sva se poslovila. Tolažila sem ga, mu nastavila vodo in ga počasi božala. Govorila sem mu da ga ne bom nikoli pozabila, da bo vedno v mojem srčku in mucka kot je bil on ne bom več nikoli imela. Moj mali srček. Vse mi pomeniš. Ko sem videla da si bil pri miru, ko sem videla da so se tvoje zlate očke zaprle in ti je srček nehal biti, nehal si dihati.. neopisen trenutek. Umrl si ob meni. Zato si mi bil bližje. Ure in ure sem te kasneje imela v naročju in vsakič znova začutila, da si bil bolj trd. Jokala sem nad tabo in te božala. Nisem mogla verjeti svojim očem. Zakaj nisem samo sanjala in imela nočnih mor? Ne morem verjeti, Pupi. Bilo je sredi zime ko smo hodili po bregu nad hišo. Odpravili smo se tja, kamor smo te pokopali. Pokojni dedek z lopato v roki, mami s tabo v rokah. Z majhno sivo petmesečno kepico zavito v brisačo - eno sem ti celo podarila. Skopali smo luknjo, vse obložili s časopisom. Še zadnjič sem se te dotaknila. Nepozaben, neresničen trenutek ko sem vedela da te vidim zadnjič, četudi si ta svet že zapustil. Položili smo te v majhen prostor, te pokrili s tvojo rdečo-sivo brisačo in te zadnjič pogledali. Zapuščali smo drug drugega. Dedek te je skrbno in lepo pokopal, objeti pa smo gledali kako si izginil pod zemljo. Ti si bil moj prvi mucek ki je umrl. Takrat še najmlajši in prvi ki me je zapustil. Pupi, nikoli te ne bom pozabila. Klicala sem te tudi Nefretetek zaradi očk. Rada te imam. Bil si najbolj poseben mucek na Zemlji. Vedno boš v mojem srčku. Upam da se zdrav zabavaš s preostalimi mucami in uživaš v hrani. Upam da me ne boš nikoli pozabil. Videla se bova. Če ne jutri, pa kdaj naslednjič.
IME: Pupi (najprej Pupa)
STAROST: približno 5 mesecev
PASMA: domača mačka
OD KOD: Radlje ob Dravi
Bilo je popoldne. Mami se je nekam odpravljala in pred hišo naenkrat zagledala majceno bitjece ki jo je usmiljenja vredno gledalo. ''Urška, pridi pogledati, mala siva muca je zunaj!'' Hitela sem in ga videla. Tigrast mucek, sive barve, črno obrobljene očke, ki sem jih klicala 'Nefretetine', saj je imel na robovih oči narejeno podobno kot ona. Vzela sem mačje poslastice in jih odnesla pred hišo, k mucku. Bal se me je, komaj si je upal pojesti nekaj koščkov. Nisem ga mogla niti pobožati. In prišel je še naslednji dan. Vse sem ponovila. Vse se je enako odvijalo še naslednje dneve. Dokler se ga nisem dotaknila. In še enkrat. In še enkrat. In že sem ga imela v rokah. Majhna siva kepica se je stisnila k meni in se počutila varno. Vsak dan je hodil k nam. Mislila sem da je deklica. Zato sem jo poimenovala Pupa. Hranila sem ga oziroma jo vsak dan. Vsak dan me je obiskal, vsak dan sva se igrala in se crtljala. Zagotovo je bil eden lepših dogodkov ko sem prvič videla v živo srnico na parceli moje sosede. Skupaj sva gledala kako se je sprehajala. To je bil nepozaben trenutek. Pupija je bilo vedno zelo težko spet uloviti, zato smo imeli prave boje ko smo ga. Hihi. Odločili smo se tudi da ga vzamemo. Sestra ga je lovila celoten večer. Ko sva z mami prišli domov je že bil na njeni postelji, predel, jedel, vse je imel. Navadili smo se tega srčka, ugotovili pa tudi da je fantek. Nisem mogla verjeti - sedaj pa ne morem dojeti da sem zares mislila da je deklica. Ko je prišel božič, je Pupi ušpičil marsikaj, tudi to da se mu je smrečica zdela tako super in je razbil glavni okras za na vrh in nekaj bunkic. Bil je pa vseeno preveč priden. Tudi takrat, ko je zbolel. Ne vemo zakaj, ampak smo dobili nalogo da ga umivamo z neko posebno vodo. Nekega večera sva ga z mojo sestro, a ga nisva obrisali - sama se nisem zavedala kaj moram narediti saj sem ga samo držala in bila še mlajša. Možno da je dobil prehlad. Ali pljučnico. En celoten dan je žalostno ležal v stranišču, drug dan pa bil ves iz sebe. Komaj sem ga prepoznala. Peljali smo ga veterinarju, ta pa je rekel da bo moral tri dni hoditi po zdravila, ČE BO preživel, a je bilo za to malo možnosti. Še tisti petek sva se poslovila. Tolažila sem ga, mu nastavila vodo in ga počasi božala. Govorila sem mu da ga ne bom nikoli pozabila, da bo vedno v mojem srčku in mucka kot je bil on ne bom več nikoli imela. Moj mali srček. Vse mi pomeniš. Ko sem videla da si bil pri miru, ko sem videla da so se tvoje zlate očke zaprle in ti je srček nehal biti, nehal si dihati.. neopisen trenutek. Umrl si ob meni. Zato si mi bil bližje. Ure in ure sem te kasneje imela v naročju in vsakič znova začutila, da si bil bolj trd. Jokala sem nad tabo in te božala. Nisem mogla verjeti svojim očem. Zakaj nisem samo sanjala in imela nočnih mor? Ne morem verjeti, Pupi. Bilo je sredi zime ko smo hodili po bregu nad hišo. Odpravili smo se tja, kamor smo te pokopali. Pokojni dedek z lopato v roki, mami s tabo v rokah. Z majhno sivo petmesečno kepico zavito v brisačo - eno sem ti celo podarila. Skopali smo luknjo, vse obložili s časopisom. Še zadnjič sem se te dotaknila. Nepozaben, neresničen trenutek ko sem vedela da te vidim zadnjič, četudi si ta svet že zapustil. Položili smo te v majhen prostor, te pokrili s tvojo rdečo-sivo brisačo in te zadnjič pogledali. Zapuščali smo drug drugega. Dedek te je skrbno in lepo pokopal, objeti pa smo gledali kako si izginil pod zemljo. Ti si bil moj prvi mucek ki je umrl. Takrat še najmlajši in prvi ki me je zapustil. Pupi, nikoli te ne bom pozabila. Klicala sem te tudi Nefretetek zaradi očk. Rada te imam. Bil si najbolj poseben mucek na Zemlji. Vedno boš v mojem srčku. Upam da se zdrav zabavaš s preostalimi mucami in uživaš v hrani. Upam da me ne boš nikoli pozabil. Videla se bova. Če ne jutri, pa kdaj naslednjič.